Dojami in začni
Če bi mi kdo rekel 7 let nazaj, da bom svoj sansjki poklic, ki sem si ga želela že od malega, pustila kar iz danes na jutri zaradi druge strasti v mojem življenju…defenitivno bi ga pogledala, kot vesoljca iz drugega planeta.
7 let nazaj sem dobila priložnost za svojo sanjsko zaposlitev…biti vzgojiteljica…služba za nedoločen čas…služba v zelo spoštovanem vrtcu…polno ambicij… krasnih ljudi… ustvarjalnosti…ogromno priložnosti za osebnostno rast. Sanjsko – vam rečem!
In priznam… v vseh teh letih sem naredila ogromno korakov, se naučila res ogromno stvari… ampak slej kot prej sem začela čutiti, da ni več to to.
Še sama ne vem kaj se je spremenilo. Kaj hudiča se dogaja z mano. A veste tisti občutek, ko zjutraj odpreš oči in nimaš veselega razloga, da bi dvignil rit in se spravil pokonci. In potem začneš razmišljati in se spomniš, da te v službi čakajo mali navihančki, ki te že pri vratih pričakajo da te poljubčkajo in objamejo…in da te čaka najboljša sodelavka na svetu…ki ni le sodelavka ampak… v kratkem času je postala res dobra prijateljica.
Ja …potem se spraviš malo lažje.
Ampak čakaj malo…a je to življenje? Vstaneš…greš v službo…prideš domov, kot cunja…brez veselja, da bi sploh še kaj naredil. Čaka te polno korito posode…kosilo za skuhat..pospravit … poleg vsega tega gradiš svoj popoldanski posel, ki so ti druge sanje…in zaradi tega, ker si želiš…ker veš da moraš in ZMOREŠ…delaš vsaaak dan do polnoči ali pa še dlje. In zjutraj ponovno ustaneš ob 6 in rotiraš ponovno ritem od preteklega dne.
Poslušam ljudi, ki sprašujejo kako peljem vse skupaj. Pa si rečem: Hja…do včeraj je še šlo…danes ne gre več.
Prekuriš se…prekuriš vse okoli sebe.
Pa vem, da sem zgoraj opisala dan normalnega človeka na tem planetu. Pa sej niti ne vem, kaj naj vam rečem…a je vredno?
Če imaš možnost…podporo vsak dan večjo…če te ljudje, ki te imajo najrajši na svetu enkrat ustavijo in rečejo, da je sedaj pa res dovolj. …potem se moraš odločiti drugače.
Priznam, da je res kakšen dan hudo, ko se spomnim na svojo preteklo službo… pogrešam jih..pogrešam svoje prijateljice, ki so bile to v začetku le moje sodelavke danes pa so veliko več. Pogrešam malčke, ki sem jih vsak dan z veseljem vzela v naročje in jih spremljala od prve kahlice do vstopa v šolo. Ja…hudičevo težko je. Včasih tako težko, da bi najraje zakričala. V takih trenutkih me moj dragi spomni zakaj sem naredila ta korak. V takih trenutkih se spomnim, ko mi ljudje pravijo, da se vidi, da sem se prav odločila, ker sem druga jaz.
Pa je težko začeti spet znova..skoraj na dnu. Se podati v čisto nov svet.
Ampak vam rečem…JE VREDNO! Če imaš pravo podporo..pravo ramo poleg sebe, ki te potolaži in da upanje, da nisi sam. .. Ramo, ki ti tudi v najhujših momentih ne bo odmaknila. Ramo, ki te potegne tudi iz največjega shita ven.
Ljudje, ki dejansko včasih bolj verjamejo VATE, kot pa ti sam vase…daj strezni se. Priznaj si…TEŽKO JE… in težko bo!
Ampak to je life… Probaj..izkusi…če padeš se poberi in pojdi dalje.
Služba ne rabi biti le štancanje vsak dan isto in isto. Tvoja služba je lahko tudi prijetna in koristna zate. Če rabiš zjutri 2 uri da prideš k sebi…ja pa vzami si to. Če rabiš ob 1 popoldan kratek odmor…vzemi si ga brez slabe vesti. Rabiš med tednom dan zase? Vzami si ga. Boš pa v soboto podelala vse tisto, kar tisti dan nisi. Rabiš ob 10 zjutraj kavo z Nino? Ja OK!
Dojameš in greš.
In danes sem tukaj…v tem momentu. Tu defenitivno ne bi bila brez Tomaža…Nine…vseh mojih domačih…in seveda ne brez vas!
In dragi moji…tu se zgodba šele dobro začne.
... ko šivalni stroj zaigra, nastane čarovnija...
Pišite mi!
Splošni pogoji poslovanja